Mehkužnost je lep star slovenski izraz, z bogatim pomenom, ki se pa iz naše govorice vse bolj izgublja. Kdo bi vedel zakaj? Morda to sploh ni slučajno, saj bi ga očitno morali vse pogosteje uporabljati, ampak zaradi narcistične kulture tega pojava sploh nočemo videti! Razlaga besede mehkužen: mehkužen je tisti, “ki se zaradi navajenosti na udobje, zaradi pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni; ne bodi tako mehkužen in len; v mestih je življenje vedno bolj mehkužno”. Gre za problem zmanjšanih telesnih zmogljivosti, zmanjšane odpornosti (vse do obolevnosti), pa tudi strah pred napori, obremenitvami. To že ni več čisto telesen vidik, ampak tudi psihični. Izraz sam sega tudi na širše sociološko področje, ko navaja “mehkužnost mestnega življenja”. Že v zgodovini lahko najdemo primer, kako so “uporni gladiatorji vlivali strah v kosti mehkužnim Rimljanom”. Mehkužnost ni izum moderne dobe. Opozorili smo že na mehkužne Rimljane. Na množice ljudi, ki so se navadili udobja zmagovalcev, vojnega plena, sužnjev, ki so delali namesto njih. Na množice, ki so po rimskih ulicah zahtevale “kruha in iger”. Tudi krvavih iger gladiatorjev, ob katerih so se naslajali iz varne razdalje na tribunah Koloseja. Rim je propadel, z njim rimska kultura in civilizacija. Tako kot grška in še marsikatera. Pomehkuženost je s tem propadom brez dvoma povezana. Pomislimo sedaj na našo, sedanjo civilizacijo ali sedanjo kulturo, ki jo je Lasch poimenoval narcistična kultura. Ali ji ne bi lahko rekli tudi kar mehkužna kultura, oz. kar zveni bolje, kultura mehkužništva? Ali sledi temu mehkužništvu tudi razpad in propad naše, zahodne kulture, kakor so propadle vse kulture, ki so se pomehkužile?
Predogled prispevka
MEHKUŽNOST IN ZAHODNA KULTURA
.
Beri dalje
